Uporaba virtualnih očal pri pouku prinaša številne prednosti. S pomočjo dijakom domače tehnologije – mobilnih telefonov lahko le ti obiščejo najbolj oddaljene kotičke sveta, si ogledajo nekatere zgodovinske ali kulturne znamenitosti in na bolj pristen način spoznajo ali pa utrdijo predelano učno snov. Zato smo se na Gimnaziji Jurija Vege Idrija odločili testirati aplikacijo Google Expeditions, ki omogoča učiteljem, da na bolj zanimiv način motivirajo učence k spoznavanju nove učne snovi ali pa boljšemu razumevanju skozi utrjevanje že poznane snovi na tak način.

Za aplikacijo je priporočljivo uporabljati Google Expedition Kit, ki je za proračun šole občutno predrag. Zato sem se odločil, da v učilnici multimedije na šoli sam postavim približek tega paketa. Kontaktiral sem inovativno slovensko podjetje Viar, ki je zaslovelo po svoji unikatni izdelali virtualnih očal ViarBox, sedaj pa razvija nadvse zanimivo in enostavno aplikacijo http://www.viar360.com/. Ko sem aplikacijo pokazal dijakom, so jo v trenutku razumeli, potem pa so ob uporabi aplikacije in kamere LG 360 izdelali nekaj zanimivih 360° virtualnih sprehodov na naši šoli. Ob naročilu smo bili pozitivno presenečani nad profesionalnim odnosom osebja in uporabnostjo očal, saj kljub nizki ceni (10 € na kos) ponujajo dobro sliko ob predpostavki, da ima telefon dovolj kvalitetno ločljivost slike oz. videa. Na žalost je njihova platforma za izdelavo virtualnih sprehodov z marcem 2017 postala plačljiva, zato bomo v prihodnosti uporabljali kako drugo brezplačno spletno aplikacijo kot je npr. Google Street view ali pa makevt.com

Za tem sem vzpostavil Wifi povezavo v učilnici. Za to sem uporabil usmerjevalnik TP-Link Archer C7, ki vas stane dobrih 100 €. Namesto tablice, ki jo naj bi uporabljal učitelj, sem uporabil kar svoj telefon in na srečo ustreza zahtevam aplikacije Google Expeditions – vsaj Android 4.4. ali IOS 9 ter delujoč žiroskop

Sledilo je testiranje pri pouku informatike in biologije. Pri pouku informatike so dijaki spoznali z aplikacijo kako delujejo mikroprocesorji, pri biologiji pa kako deluje dihalni sistem in srce. Dijaki so bili ob prvi uporabi virtualnih očal izjemno navdušeni, saj česa podobnega prej večina še ni uporabljala. S pomočjo prej narejenih vodičev je učitelj enostavno lahko preusmeril njihovo pozornost in bolj nazorno razložil snov skozi 360° posnetke. Motivacija dijakov je bila velika in učenje je potekalo na bolj zanimiv interaktiven način. Pokazalo pa se je tudi nekaj pomanjkljivosti. Približno polovici telefonov, ki jih  dijaki uporabljajo, aplikacija ni delovala pravilno ali pa jo niso uspeli namestiti. Nekateri so imeli zastarelo verzijo operacijskega sistema, spet drugim je zmanjkovalo pomnilniškega prostora, tretjim pa ni deloval žiroskop, s pomočjo katerega se lahko ob obračanju telefona gibate po prostoru. Zato smo bili prisiljeni delati v parih, kar pa tudi ni bilo tako slabo, saj so si dijaki pri predaji VR očal lahko malo odpočili oči. Dolgotrajno gledanje v taka očala je lahko za oči naporno. Hkrati je lahko nekaterim dijakom pri tem slabo. V celotnem razredu tretješolcev je le eden izmed dijakov moral prekiniti gledanje zaradi glavobola. Vsekakor zato ne priporočam gledanje v taka očala več kot eno šolsko uro v kosu.

Če povzamemo, lahko namesto 4000 € dragega Google Expedition Kita z 10 VR očali in usmerjevalnikom izdelate svoj kit za okoli 250 €, ob predpostavki, da učenci in učitelj prinesejo svoje pametne telefone in tablice k pouku. Pri tem je delo v parih nujno potrebno, saj lahko pričakujete, da bo le polovica pametnih telefonov v razredu delovalo s to aplikacijo. Prepričan sem, da lahko v prihodnosti učenci na tak način spoznajo še veliko zanimivih in poučnih vsebin, hkrati pa s pomočjo 360° kamere na šoli sami izdelajo nove učne vsebine.

Nejc Grošelj prof. informatike